Ljubeče partnerstvo

Vsak drugi par v Sloveniji se loči. Vsak drugi par pri nas se razveže.

Kako je to mogoče? Kaj se zgodi?

Ko smo zaljubljeni vidimo partnerja v najboljši možni luči in opisujemo njegove najboljše lastnosti z trditvami: »Kako je on pameten in pozoren« ali »Ona je tako lepa in prijazna«.

Sicer vidimo tudi pomanjkljivosti, a jim ne dajem pozornosti. Enostavno se nam oseba, v katero smo zaljubljeni zdi prekrasna in če nam oseba ljubezen vrača, smo presrečni.

Čez kakšno leto ali dve, pa začnemo partnerja gledati povsem drugače. Kar naenkrat v ospredje vstopijo partnerjeve manj »lepe« lastnosti in pomanjkljivosti. Točno tiste lastnosti, ki smo jih že v začetku opazili, a smo morda rekli: »Ah, saj bo, saj ga bo moja velika ljubezen spremenila«.

Ljudje imamo več sto lastnosti in recimo, da mi je 90 odstotkov lastnosti pri mojem partnerju všeč, oziroma jih lahko toleriram, 10 odstotkov njegovega obnašanja pa doživljam kot izjemno moteče. In potem naredim kaj? Osredotočim se ravno na teh 10 odstotkov lastnosti, ki me spravljajo od živce, zato  jih vseskozi omenjam, delam plane, kako jih spremeniti in pričakujem od partnerja, da se spremeni.

To delam v imenu ljubezni.

A ko nam partner podobno počne, ko nam predoči naše pomanjkljivosti, ko nas nenehno opozarja na naše napake, to doživljamo kot kritiko in se počutimo, da nismo dovolj dobre in vredne ter da je vedno nekaj narobe z nami.

A se to čuti kot ljubezen?

Ne. Nato pokličemo prijateljico in ji povemo kako zelo smo razočarani nad našim partnerjem, da se je popolnoma spremenil, da išče samo napake, da kritizira in prijateljica jezno kima in na neki točki reče: «Mogoče pa on ni pravi zate« ali »Zaslužiš si boljšega moškega«.

To nas lahko popolnoma razvname in se spomnimo še sto podobnih zgodbic, kjer nas je partner prizadel ali nas ni slišal in potem jezno odvihramo domov in mu direktno povemo vse kar si mislimo v dobri veri, da nas bo zdaj končno slišal in se spremenil.

Potem se dobro počutimo, naslednje pol ure, nato pa lahko krivda, obup, obžalovanje, strah ali sram vdrejo v našo zavest in nas paralizirajo, da se ne moremo premakniti, da kar obsedimo.

Čutimo, da smo na dveh bregovih, da nas partner ni razumel, da se počuti napadenega in se umika in tega nismo želele, kajne?

Kako od tu naprej je odvisno od mnogo dejavnikov.

Za nekatere je to začetek konca, za druge konec začetka, ko se odločijo, da bodo poglobili svoj odnos in se naučili komunicirati drugače, tako da se bodo v odnosu počutili videni, slišani in ljubljeni in da bodo v svoj odnos vnašali ljubezen in mir.

Kaj boste storili vi?

Seveda moramo kdaj partnerju tudi kaj težkega povedati, ampak vprašanje je kako to naredimo, kako se lahko prej pripravimo, kaj bomo rekli, kako bomo to povedali, kdaj je pravi čas, med večerjo, ko gredo otroci spat, drug teden, ko bodo počitnice?

Odnosi so dragoceni, čeprav se v današnji družbi pretvarjamo, da so potrošni, da takoj ko ti nekaj ni všeč pri drugemu, da ga lahko zamenjaš in potem drug drugemu odigravamo vloge, stiliramo, se ne pokažemo v resnici kdo smo, ker globoko v sebi vemo, da tudi mi nismo tako zelo popolni in nas je strah, da nas bodo zapustili.

Ko vem, da sem dovolj dobra, ne rabim biti popolna in potem sem dobra žena, mama, kreativka, ljubimka,..

Kaj je skupno vsem mojim odnosom?

Jaz sama. Skupni imenovalec vseh svojih odnosov sem jaz.

Zato ne morem reči, da so vsega krivi moji bivši partnerji, da imam nesrečo, da spoznavam same toksične, nezdrave moške, ki me privlačijo in se pritoževati terapevtki.

Ker na drugem koncu mesta se pa on pritožuje svojemu terapevtu, zakaj spoznava same take ženske, kot sem jaz!

Kje je rešitev?

Rešitev je v tem, da najprej sama postanem takšna, kot si želim, da bi bil moj partner.

Če že imam partnerja, pa se lahko vprašam,

«Kaj lahko naredim, da bi izražala ljubezen, ki bi čutila v odnosu?«,

»Ali vsak dan povem partnerju, da je dragocen in da sem srečna, ker sva skupaj?«,

»Ali mu zaželim lep dan in ga »spustim« od svojih pričakovanj in zahtev?«,

»Ali je moja največja želja v odnosu, da bi se drugi ob meni počutil ljubljenega in sprejetega?«.

Želja ima namreč mogočno, magnetično moč. Zahteva pa ubija intimnost.

Partnerstvo odseva vse dele nas, ki so in niso ljubeči in nam pomaga hitreje rasti, če se ne zapletemo v igre moči in nadzora.

Moški so programirani, da ne dajo nečesa ženski, če čutijo, da ona to zahteva.

Če je moja potreba po varnosti, ugodju in kontroliranju partnerja večja kot želja po tem, da bi bil srečen, potem se med nama ustvarja nevidna pregrada.

Da bi pregrade postopoma pretvorili v čisto ljubezen med dvema, sem kreirala program LJUBEČE PARTNERSTVO, ki sistematično zajema glavne prepreke, kijih ljudje gradimo v strahu pred izgubo in odkriva novo razsežnost odnosov, ki temeljijo na ljubezni, miru in sočutju.

Zlato pravilo v odnosih je, misli o drugemu tisto, kar želiš, da drugi misli o tebi. Ker iz misli se rojevajo dejanja.

V vsakem partnerstvu pridejo izzivi, ko je hudo in če se naučimo poslušati in biti prisotni za to kar se razvija pred nami, če se vprašamo kakšen je naš del, kakšen je naš doprinos in prevzamemo odgovornost zanj, je lahko partnerstvo globoka izkušnja, ki nas notranje bogati.

Za več informacij sem vam na voljo na skettanja@gmail.com, kjer se lahko dogovorimo za brezplačni pogovor.

Odnosi so vse kar je in imamo moč, da spremenimo odnose, če se tako odločimo, da se bomo  počutile ljubljeno, zaželeno, srečno, zadovoljno, mirno in da bomo prisotne.