Pot do sebe

Odnos s seboj je eden najpomembnejših odnosov.

Sami smo se rodili in sam bomo umrli.

Zakaj potem sebe ne maramo včasih?

Zato, ker so nas kot otroke kritizirali.

Otrok, ki ga starš preveč kritizira, ima še vedno rad svojega starša, a ne mara sebe. Zameri sebi.

Kaj si najbolj zamerim?

Kaj bi bilo potrebno, da to sprejmem? (tako je trenutno).

Sprejemanje je prvi korak k želeni spremembi, četudi mi to ni všeč, lahko sprejmem, da mi ni všeč in potem se odpre okno IZBIRE.

Šele ko imamo sebe radi in o sebi mislimo ljubeče, pozitivno in sprejemajoče, nam to pomaga spremeniti to, česar pri sebi ne maramo.

Ko sprejmem, da nisem popolna, da delam napake in da je zaradi tega lahko tudi kdo razočaran in se s tem pomirim, se odpre okno zavedanja v katerem lahko spremenim svoje mišljenje o sebi.

Ko se spremeni mišljenje, vedenje temu avtomatično sledi.

Pomislite kolikokrat si rečemo, da od zdaj naprej bo pa vse drugače; samo shujšam še, najdem pravega partnerja in boljšo službo, potem bo pa vse drugače.

In se “vržem” v radikalno dieto, začnem hoditi na telovadbo ali še povečam čas v telovadnici…potem pa se zgodi nekaj nepričakovanega in vse kar sem si obljubila splava po vodi. Upravičena sem do sladkega prigrizka in saj se ve, da ne more biti samo eden…

Potem čez pol ure doživim občutke krivde, se obtožujem, zato se počutim še slabše in začarani krog se sklene.

Kje se v resnici zatakne?

Ker si nisem všeč taka kot sem in ne maram svojega telesa ter ga želim za vsako ceno spremeniti, se ne sprejemam.

Če bi se sprejela ZDAJ takšna kot sem, če bi sprejela to kar je, bi lažje spremenila kar želim.

Ne moremo spremeniti česar ne sprejmemo.

Če imam odpor do sebe, imam odpor do spremembe.

To je proces spremembe, ko se iz strahu in otopelosti talimo v ljubezen in sočutje do sebe in drugih.

Šele ko si ob podpori ljudi, dovolimo občutiti sočutje do sebe, ko si dovolimo transformirati svoja boleča čustva v radost, lahko zaživimo svojo celost in jo lahko ponudim svetu, da skupaj soustvarimo lepši svet.

Ženske smo naučene, da moramo dajati prednost drugim pred sabo in zato nemalokrat trpimo zaradi občutij neizpolnjenosti, frustracije in pomanjkanja.

Lahko čakamo, da bodo drugi izpolnili naše potrebe, želje in pričakovanja, a ostajamo praznih rok vse dokler se ne odločimo in smo pripravljene nekaj spremeniti z namenom, da zaživimo sebe, izpolnjujemo svoje potrebe in želje.

Zgodi se, da svojih želja sploh ne najdemo v sebi, ker so prekrita z garanjem, odpovedovanje in upanjem, da se bo samo od sebe kaj spremenilo.

Kako vem, da imam dober odnos s seboj? Tako, da čutim izpolnjenost kot razpoloženje, zraven pa tudi kdaj jezo in žalost.

Z voljnostjo in pripravljenostjo lahko udejanjimo sebe in svoje potenciale.

Tukaj smo, da se vsak dan bolj vzljubimo.

Vse dele sebe, tudi tiste, ki bi jih najraje prikrili in se delali da ne obstajajo.

Saj lepih delov sebe ni težko ljubiti, kajne?

Kdo pa bo ljubil to, česar pri sebi ne maram?

Ljubezen in sprejemanje sebe sta največji vrednoti, saj se ljudje obsojamo in krivimo za napake in si jih težko odpuščamo. Ko storimo napako drugim, si želimo, da bi nam odpustil, da bi drugi razumel, da smo storili napako, da bi bil milostljiv do nas. Vprašanje je ali smo sami milostljivi do sebe?

To je tako kot kadar vozimo po cesti in naredimo napako in upamo, da bodo drugi reagirali tako, da bo šlo naprej brez nesreče. Kaj si takrat želim? Da bi bi drugi lahko oprostil, da mi nebi hupal in kazal prst. Zato se zahvalim in ko se drugič zgodi komu drugemu, reagiram tako, kot želim, da se odzove drugi, ko se meni to zgodi.

Da bi lahko čutili sočutje, toplino, razumevanje in bili s sabo potrpežljivi, se moramo naučiti spreminjati  čustva tako, da spreminjamo naša razmišljanja, sprejeti naše pomanjkljivosti in jih preobraziti v vire moči.

Narejeni smo iz ljubezni in če je ne čutimo, ne pomeni, da je ni, samo pomeni, da jo prekrivajo oblaki, ki jih je potrebno pogledati in se pomakniti v notranjost, k luči.

Tako kot telovadimo, da krepimo svojo fizično moč, tako je potrebno graditi in vzdrževati tudi svoje psihične mišice tako, da se učimo na dogodke, ljudi in okoliščine pogledati iz drugega zornega kota.

»Naš največji uspeh ni v tem,  da nikoli ne pademo, temveč da se poberemo vsakič, ko pademo.« – Ralph Waldo Emerson