Blog

Ne marate tega, kar imate, in bi radi to, česar nimate?

Danes praznujem rojstni dan, 37. po vrsti.
Se spomnim, ko so mi ljudje govorili, da naj še počakam, ko bom bolj izkušena in zrela, da bom takrat začela delati delo svojega srca, da po 40. letu se vse spremeni, da takrat lahko napišem kaj iz sebe,…
Pa sem čakala in čakala, kdaj se bo moje življenje začelo, kdaj ga bom začela živeti.
Čakala sem na priložnosti, ki so švigale mimo mene, pa zaradi zatopljenosti v čakanje tega sploh nisem opazila.
In čakala sem toliko časa, dokler mi čakanje ni prišlo v navado.
Ljudje čakamo, da se bo nekaj zgodilo, da bomo našli zares osrečujoč partnerski odnos, čakamo na boljšo službo, na več denarja, na naslednje počitnice, čakamo, da bomo v redu sami s sabo, da bomo predelali svoje travme,…
Ali pa samo čakamo v vrsti pred blagajno, čakamo, da bo petek, da bo nekdo prišel, da bomo končno dokončali delo,…
Čakanje je stanje duha, v katerem nezavedno izražamo, da si želimo prihodnosti, ker nam sedanjost ni všeč.
Čakamo na svetlo prihodnost, na čas, ko nam bo uspelo, ko bodo otroci odrasli, in s tem zamujamo življenje tukaj in zdaj.
Bolj ko sem čakala, bolj zaskrbljena in nemirna sem postajala. Vsiljevale so se mi misli, “Kaj pa če bo..?”
Začela sem se bati prihodnosti in čutila sem vedno več tesnobe. Saj z prihodnostjo se ne da spoprijeti, ker je ni. Obstaja samo v mojem namišljenem umu.
Živela sem vedno bolj stresno, hitro in nemirno, saj se mi je tako zelo mudilo v prihodnost, da je bila sedanjost samo še sredstvo za dosego “boljšega časa”.
Stres nastane, kadar smo “tukaj” pa si želimo biti “tam”. 
To je razcep, ki razdvaja našo notranjost in je vir nepotrebnega trpljenja.
Nič ni narobe, če si prizadevamo izboljšati svoj položaj, lahko ga izboljšamo ali pa ga sprejmemo takega kot je, zdaj.
Ne moremo pa izboljšati naše prihodnosti in preteklosti, ker tega ni.
 

Prihodnost ne obstaja in preteklost je mimo, vse kar je je zdaj, ta trenutek v katerem lahko začutimo svojo živost in življenje samo, kot nekaj prvinskega, kot nekaj kar se nam razodene v vsej svoji živosti in lepoti, če smo prisotni zanj.

Naj z vsakim trenutkom umre tudi vaša preteklost. Ne potrebujete je. Ozrite se nanjo le, kadar je res pomembna za sedanjost. 

Občutite moč zdajšnjega trenutka in polnost Bitja. Občutite svojo navzočnost.

Z ljubeznijo,

Tanja

Vse kar je,  je odnos

Ko se pogovarjam z ljudmi opažam, da se v zadnjem času sleherni ukvarja z nekim izzivom, tudi sama. Najpogosteje so ti izzivi povezani z odnosi.
Vse kar je, je odnos; odnos do sebe, do drugih, do denarja, do službe, do prijateljic, do dela, do počitka, do otrok, do doma, do kulture, do duhovnosti, do religije, do sveta, do narave, odnos do misli, čustev in doživljanj,..
Če se ne utapljam v nenehnem razmišljanju in tuhtanju v svoji glavi, lahko vse te odnose tudi začutim, lahko začutim, da sem povezana z vsemi temi odnosi na gobji, duhovni ravni, kjer me lahko to kar zaznavam polni ali izčrpuje.
Ljudje prevečkrat mislimo, da nas okoliščine in ljudje praznijo, a v resnici so okoliščine kakršne so, mi pa imamo o njih svoje mnenje, svoje sodbe, svoja prepričanja, ki vplivajo na naše občutke.
Če menim, da mi moje telo ni všeč potem do njega čutim nelagodje, odpor ali celo gnus.
Zdaj imam možnost, da svoje telo spremenim (z gibanjem, naravno hrano) ali ga sprejmem.
Če ga sodim, ne rešim svojih težav.
Da se s svojimi izzivi konkretno soočili in jih razrešili, vam pošiljam sledeča vprašanja, ki meni in ljudem s katerimi delam pomagajo k razrešitvi, notranji in na zunaj.
1. Moj izziv, ki mu trenutno posvečam pozornost je:
2. Moji občutki v tem izzivu so:
3. Ti občutki so enaki občutkom iz preteklosti v situaciji / z osebo:
4. Česa glede te preteklosti ne morem sprejeti, kaj mi je težko sprejeti?
5. Koga ali katero situacijo iz preteklosti bi rada spremenila?
6. Kakšne občutke potrebujem, katera je moja izvorna potreba? (kaj bi takrat v preteklosti rabila, da bi se zgodilo, pa se ni?)
7. Kako si te občutke lahko podarim sama?
8. Kako iz te perspektive izgleda moj izziv?
Ko na vprašanja odgovorite, lahko začutite, kako se spreminja odnos do vsega, ker se spremeni pogled na stvari.
Želim vam, da ob teh vprašanjih začutite in čutite do sebe in vseh bitji okrog vas ljubezen, sočutje in mir.

Čustva so kot otroci, ne moreš pustiti, da vozijo avto, a v prtljažnik jih tudi ne moreš zapreti!

Kako preživljate te dni po novem letu? Ste uspeli obdržati čarobnost praznikov tudi med delovnimi dnevi ali ste nazaj v “realnosti” s kupom obveznosti, pomanjkanja časa in priganjanjem sebe, da bi postorili vse to kar ste si zadali?

Sama poskušam živeti vsak dan tako, da živim vse dele sebe, tako svoj odrasli del, ki izpolnjuje zahteve odraslega človeka, kot tudi spontani del sebe, notranjega otroka, ki naredi kar mu paše, ne da bi vnaprej načrtoval kaj to bo. Tako včasih zazibljem svoje boke ob glasbi, drugič rišem ali kaj napišem.

Občasno pa na dan privre senčni otrok, to je notranji otrok, ki je bil v preteklosti razočaran, prizadet in zato v sebi nosi prepričanja, da ni dovolj dober, da je svet nevaren in ima težave z zaupanjem.

Ravno včeraj, ko je mama želela, da naredim nekaj za njo ob dnevu, ki sva ga z možem rezervirala zase, sem začutila, ta del sebe, ki je bil jezen, da od se od njega zahteva nekaj in se nanj pritiska.

Rekla sem si: “Četudi se zdaj počutim jezno, lahko poskrbim zase, da se bom počutila dobro, saj nisem nič naredila narobe.” in takoj je jeza in za njo krivda odtekla, saj sem se uspela znotraj sebe umiriti in sprejeti odločitev, da bom z mamo kakšen drug dan.

Tako rabimo ženske sprejeti in ponotranjiti, da so drugi lahko kdaj tudi razočarani nad nami, saj nismo na svetu zato, da vsem uresničujemo njihove želje, ampak, da najprej poskrbimo zase in potem iz viška dajemo drugim.

 

Novi začetki ali staro znova?

novo leto 2018 je pred nami in mnoge so si zapisali novoletne zaobljube in se sprašujejo ali nam bo letos uspelo.

Želje, ki niso sinhrone z nami, lahko uresničimo,a jih potem ne zmoremo živeti, saj morda nimamo temeljev, ki bi jih podpirali.

Tako se lahko naše sanje, to kar si resnično želimo, čutijo kot negotovost, dvom ali nenehno tuhtanje, kako bi morali prijeti bika za rogove in se dokazati.

Ko sem sama tako planirala nove začetke, sem se vedno znova znašla v začaranem krogu, ki je recikliral občutke nezadostnosti, saj sem se največkrat zaletavala z glavo v zid. In veste kaj pravijo, ko se nehaš zaletavati, je takoj že bolje, ni pa še dobro.

Naučiti sem se morala razlikovati med stvarmi na katere imam vpliv in druge, ki jih moram sprejeti, četudi mi niso všeč.

Ko sem tako stala pred odločitvijo sem si vzela čas in v tišini razmislila kaj želim, nato pa prepustila zadevo z zaupanjem, da se naj zgodi kar je najboljše za vse.

Kar ne pomeni, da vztrajamo v nasilju, samo destruktivnem vedenju ali škodljivih čustvih, kot je sram. Saj smo odgovorni, da to spremenimo pri sebi in s tem postajamo najboljša različica sebe.

Za to leto vam želim, da transformirate vse občutke majhnosti v veličino, žrtvene občutke v zmagovalne, občutke, da niste dovolj, pa v samozavest in zaupanje.

Na nove začetke,

Tanja

 

 

Sram

Posted by on Jun 18, 2015 in Nerazvrščeno | 0 komentarjev

Verjetno ste že kdaj doživeli, kako ste sključeno sedeli s pogledom obrnjenim v tla in čutili, kako vam gorijo ušesa in lica utripajo v valovih rdeče zadrege. In ko ste se že sprijaznili, da ta občutek nikoli ne bo šel stran, pa je nenadno, kakor val, ki se izgubi na plaži, sram pojenjal in izginil. To je zdravi sram, ki nam govori, da smo ljudje nepopolni in delamo napake. Kaj pa če o sebi mislimo, da smo napaka? Potem je to strupeni sram, ki ima daljnosežne in razdiralne posledice v vsakodnevnem življenju. Kje se je vse skupaj začelo? Otrok je čuteče bitje, ki zelo intenzivno in globoko čustvuje. In kot dojenčki nismo čutili sramu. Zadovoljno smo odkrivali kaj naše telo zmore. Hoteli smo biti videni in slišani, zato da bi bilo za naše potrebe kar najbolje poskrbljeno. Alice Miler piše o dejstvu, da veliko dobrih, prijaznih in predanih staršev čustveno  zapusti svoje otroke, tako da se z njim ne zmorejo povezati. Ko je otrok zapuščen, ostane sam. Otrok se ne more povezati s staršem in posledično s svojimi čustvi, zato si ustvari fantazijo o njih. Slika si jih v barvah, podobah in sliši mehak zven besed, ki jih tako obupno potrebuje, za preživetje. Fantazija otroku preprečuje povezati se v resnične odnose in ko odraste je odvisen od pohval in potrditev drugih ljudi. Povezati z drugimi se ne zmore, ker nima stika s svojim avtentičnim jazom. Če je kot otrok bil sprejet samo, ko je ugajal staršem, si je ustvaril lažni jaz in se tako izoliral od resničnega jaza.  Posledica je lahko občutek veličastnosti ali potreba po občudovanju za vsako ceno. Zapuščeni otrok od sebe pričakuje popolnost in če je ne doseže postane depresiven. John Bradshaw opiše strupeni sram kot rezultat nepričakovane izpostavljenosti ranljivosti otrokovega jaza, ki nastopi preden ima otrok meje, da bi se ubranil. Otrok ima občutek, da je viden in izpostavljen, čeprav si tega ne želi in na to ni pripravljen. Zapuščenost skozi zlorabe Otroci so egocentrično naravnani in verjamejo, da so za vse krivi oni sami. Otrok si misli:« Če so moji starši bolni in se vedejo noro, kako bom preživel? Nekaj mora biti narobe z menoj, drugače se do mene ne bi tako obnašali«. Sramotne izkušnje povzročijo nezaupanje vase in ko se toksični sram razvija, otrok ne zaupa več svojim lastnim očem, presoji, čustvom in željam. Počuti se nemočnega. Deli osebnosti, ki so povezani s sramom se odcepijo od delov, ki so povezani s jazom. Tako pride do razcepljenosti. Oseba postane objekt sama sebi in je odtujena od lastne izkušnje. Čuti praznino in izpostavljenost. Nima meja, zato nima varnosti. Venomer mora bežati in se skrivati, ker se počuti popolnoma izpostavljeno. Tukaj ni prostora za počitek. Konstantno je potrebno biti na preži. Oseba se počuti samo in osamljeno. Sram kot vse obsegajoča emocija Ko je sram ponotranjen postanejo vsa druga čustva vezana s sramom. Starši, ki so vezani s sramom, ne dovolijo otrokom, da bi izražali čustva , ker otrokova čustva, sprožijo njihova čustva sramu. Čustva potlačujejo, zaradi strahu pred sramom, ki ga bodo doživeli, če se izrazijo. Toksični sram se pogosto manifestira skozi sanje skozi podobe, da je oseba gola na javnem mestu ali neprimernih okoliščinah ali da ni pripravljena na nenaden končni izpit, za katerega ni študirala. Strah pred razkritjem je ogromen, ker oseba verjame, da je nepopravljivo slaba. Ko...

preberi več